Zakaj proxy nastavitve delujejo v terminalu, ne pa v zaganjalniku namizja

V terminalu izvozite proxy. Ukaz, zagnan tam, ga uporablja. Klik na ikono namizja pa vseeno da drugo pot. Ikona ni postala otrok tega terminala.

Seja namizja zažene aplikacije prek lastnega mehanizma zagona. Ti procesi podedujejo to okolje, ne pa vsake poznejše spremembe, narejene v nepovezani lupini. To lahko pojasni razliko, ne da bi dokazalo, da je paket aplikacije pokvarjen.

Exec je opis ukaza, ne skripta lupine

Specifikacija Desktop Entry določa izvršljivo datoteko in argumente za Exec. Ne obljublja razširitve spremenljivk lupine niti vgrajenih ukazov lupine.

Za zunanji program, ki bere ustrezno okoljsko spremenljivko, ima lahko namerno omejen zagon to obliko:

Exec=env https_proxy=http://proxy.example:8080 /path/to/application

Zamenjajte tako končno točko kot izvršljivo datoteko. To prikazuje vhod zagona, ne pa zagotovila, da bo poljubna aplikacija brala to spremenljivko. Brskalnik z lastno izrecno proxy politiko si lahko še vedno izbere drug vir konfiguracije. Za Chrome shranite njegov proxy argument v uporabniški zaganjalnik.

Ne pišite Exec=export ... in ne pričakujte, da bo namizje to razlagalo kot vašo prijavno lupino. Upoštevajte tudi pravila citiranja in podprte kode polj vnosa namizja; to je drug parser.

Preverite, ali je bilo zagnano kaj novega

Nekatere aplikacije pošljejo zahtevo že delujoči instanci. Nekateri vnosi uporabljajo aktivacijo prek D-Busa, ki ima svojo pot zagona. Nov klik na ikono ne vzpostavi svežega procesa s pravkar urejenim okoljem Exec.

Določite instanco, ki pošilja zahtevo, in konfiguracijo, ki jo ta dejansko ima. Nadzorovan svež zagon lahko zoži primerjavo, kadar je to primerno. Izogibajte se ponovni namestitvi aplikacije, preden ugotovite, ali je predvideno okolje sploh kdaj doseglo.