|Integrirano preverjanje pristnosti prek proxyja: servisni računi in prevzemanje identitete
|Preučite varnostni kontekst za integriranim preverjanjem pristnosti prek proxyja, ko ista aplikacija deluje interaktivno, a spodleti kot spletna storitev ali načrtovani proces.
„Uporabi moje poverilnice Windows“ potrebuje subjekt. V namiznem programu je to lahko oseba, ki ga izvaja. V storitvi je to lahko račun storitve. V spletni aplikaciji uspešna prijava obiskovalca ne nadomesti samodejno varnostnega konteksta odhodne zahteve.
To pojasnjuje, zakaj lahko brskalnik in strežniška koda na istem računalniku prejmeta različne rezultate od proxyja z integriranim preverjanjem pristnosti. Morda predstavljata različni identiteti.
Poimenujte identitete, preden spremenite kodo
- Oseba, prijavljena v namizni brskalnik.
- Račun, ki gosti proces aplikacije.
- Vsaka prevzeta identiteta, dejavna za odhodno operacijo.
- Račun, ki ga je proxy dejansko sprejel ali zavrnil.
Na .NET-ovih podprtih poteh integriranega preverjanja pristnosti se DefaultCredentials nanaša na trenutni varnostni kontekst. Ni globalni vzdevek za vsakogar, ki je odprl stran na drugem računalniku.
Če izdelek namerno deluje kot uporabnik, prevzemanje identitete in morebitne zahteve po omrežnem pooblastilu potrebujejo lastno podprto zasnovo. Vklop splošnega stikala za uporabo privzetih poverilnic te zasnove ne vzpostavi. Nasprotno, ozadljivo opravilo, namenjeno delovanju kot identiteta storitve, ne bi smelo biti odvisno od tega, da nekdo najprej odpre brskalnik.
Primerjajte interaktivni in nameščeni zagon brez skrivnosti: kontekst računa, končna točka proxyja, oglaševana metoda in zavrnjena identiteta. Izogibajte se kopiranju namiznega gesla v aplikacijo samo zato, ker je zaradi njega ena enkratna zahteva uspela. Konfigurirajte račun, ki naj bi ga aplikacija uporabljala, in nato ohranite to lastništvo vidno v zapisu o namestitvi.