Preden proxy nastavitev vstavite v javni repozitorij
Ločite končno točko proxy od poverilnic proxy in pojasnite, zakaj objava prve ne zagotavlja nadzora dostopa.
Ime gostitelja proxy v konfiguracijski datoteki ni isto kot geslo proxy. Objava katerega koli od njiju si zasluži premišljeno odločitev, vendar so posledice različne.
Končna točka bralcem pove, kje je storitev morda dosegljiva. URL, kot je http://name:[email protected]:8080, jim da tudi uporabne poverilnice. Nikoli ga ne bi smeli obravnavati kot neškodljivega samo zato, ker je videti kot naslov.
Skriti naslov ni politika dostopa
Zasebni proxy potrebuje nadzore, primerne svojim uporabnikom: preverjanje pristnosti, dovoljena omrežja odjemalcev in omejitve cilja. Če naslov ostane zunaj repozitorija, to teh nadzorov ne nadomesti. Javno dosegljiva storitev je lahko odkrita, ne da bi kdo prebral vašo konfiguracijo.
Nasprotno pa objava naslova storitve ne dokazuje, da je odprta. Končna točka lahko še vedno zahteva poverilnice ali je dosegljiva le iz predvidenega omrežja. Preverite dejansko mejo dostopa, namesto da bi domnevali, da tajnost in preverjanje pristnosti pomenita isto.
Za primere, ki jih je mogoče deliti, uporabite dokumentacijska imena gostiteljev in izpustite skrivnosti. Zasebne nastavitve hranite v uveljavljenem mehanizmu za skrivnosti ali lokalno konfiguracijo projekta. Bodite pozorni na ustvarjene datoteke in kopirane diagnostične dnevnike, ki lahko vsebujejo celoten URL s poverilnicami.
Če so bile poverilnice razkrite, najprej odstranite njihovo uporabnost tako, da jih prekličete ali zamenjate. Urejanje najnovejše datoteke ne odstrani kopij, prejšnjih commitov ali predpomnjenih vsebin. GitHubova navodila za občutljive podatke pojasnjujejo, zakaj je čiščenje zgodovine ločena naloga.
Koristen pregled preveri obe strani: kakšen dostop omogočajo objavljene informacije in ali proxy ostane omejen tudi, ko je njegov naslov znan.