make zažene prenašalnik; prenašalnik odloči, kako se uporabi proxy. Pri GNU make izvozite spremenljivke na ravni Makefile, ko naj jih vsak ustrezen recept prejme:

export http_proxy := http://proxy.example:8080
export https_proxy := http://proxy.example:8080

fetch:
	curl --fail --output package.tar.gz https://downloads.example/package.tar.gz

Vrstica recepta se začne s tabulatorjem. Direktive export spadajo v sintakso make in posredujejo vrednosti v okolje ukazov.

shell export v eni vrstici recepta običajno izgine pred naslednjo vrstico, ker GNU make za vsako vrstico zažene ločen shell. Za en ukaz raje uporabite shell dodelitev neposredno pri tem ukazu:

fetch:
	http_proxy=http://proxy.example:8080 https_proxy=http://proxy.example:8080 curl --fail https://downloads.example/package.tar.gz

Uporabljajte dokumentirana imena spremenljivk in protokol proxy prenašalnika. Če lahko gradnja uporabi javno končno točko HTTP, izberite kandidata s seznama proxy strežnikov HTTP za te vrednosti okolja. Izvršljiva datoteka, ki te spremenljivke prezre, potrebuje lastno možnost proxy. Poverilnice je bolje zagotoviti prek okolja gradnje kot jih zapisati v Makefile.

Ti izvozi vplivajo na podrejene ukaze. Po koncu make ne spremenijo okolja nadrejenega terminala.

Sorodni članki