V ukazih proxy v macOS uporabite ime omrežne storitve

en0 označuje omrežno napravo. Wi-Fi je običajno ime konfigurirane omrežne storitve. Ukaz proxy, ki zahteva ime storitve, pričakuje slednjo vrsto identifikatorja.

Začnite z imeni, ki jih naprava dejansko ima:

networksetup -listallnetworkservices

Uporabite celotno ime storitve iz tega izhoda. To je lahko Wi-Fi, opisno ime vmesnika USB ali ime, ki ga je nekdo dodelil lokalno. Onemogočena storitev je lahko na seznamu označena z zvezdico; ta oznaka ni del imena, ki ga kopirate.

Za zgledno storitev z imenom Office Ethernet je nastavitev proxyja HTTP videti takole:

networksetup -setwebproxy "Office Ethernet" proxy.example.internal 8080

Narekovaji ohranijo presledek v imenu storitve. Ime gostitelja proxyja in vrata sta ločena argumenta. Zamenjajte ju z resničnimi vrednostmi; za preizkus, ki dovoljuje javne končne točke HTTP, seznam proxyjev HTTP ponuja kandidate. Uporabite pravice, ki jih zahteva upravljavska politika naprave.

Nastavitev te storitve ne konfigurira druge storitve samo zato, ker lahko obe dostopata do interneta. Mac s povezanima Ethernet in Wi-Fi ima lahko več ustreznih konfiguracij. Pred uporabo iste spremembe drugje preverite storitev, ki prenaša povezavo prizadete aplikacije.

Ločeno hranite tudi nastavitve, specifične za protokol. Nastavitev spletnega proxyja, proxy za varen spletni cilj, proxy SOCKS in samodejni URL PAC so različni konfiguracijski vnosi. Spreminjanje vnosa HTTP ne dokazuje, da je treba vse druge vklopiti ali izklopiti skupaj.

Starejši priročnik za ukaze Remote Desktop družbe Apple že razlikuje omrežne storitve v teh ukazih. Na upravljani napravi uporabite networksetup -help za potrditev razpoložljivih možnosti, nato pa preverite želeno storitev v omrežnih nastavitvah. Identifikator naprave, pridobljen s seznama vmesnikov, ne nadomesti izbire te storitve.